Na letošnjem dvodnevnem pohodu, ki smo ga 4. in 5. julija 2024 izpeljali skupaj s PD Križna gora, smo odkrivali lepote Pokljuke. Obiskali smo idilično planino Zajamniki, planino Lipanca, kjer smo v planinski koči prenočili, drugi dan pa se povzpeli še na 2014 metrov visoko Debelo peč.
Tokrat nam je uspelo! Načrte, ki smo jih bili lani zaradi zelo slabega vremena primorani opustiti, smo letos izpolnili. Zdravstvene težave so sicer okrnile našo pohodniško ekipo, a smo se skupaj s planinskim vodnikom – predsednikom PD Križna gora Dušanom Plesničarjem vseeno pogumno odpravili na gorenjsko.
Nevihte, ki so čez noč zajele večji del Slovenije, so se proti jutru umirile. Na Bledu smo si ob jutranji kavi privoščili še slastno kremno rezino in se sprehodili ob jezeru. Medtem so se oblaki razkadili in sveže umit dan nas je kar sam vabil, da gremo novim izzivom naproti.
Zapeljali smo se do Rudnega polja na Pokljuki. Oprtali smo si nahrbtnike in se po razgibani planinski poti podali do planine Zajamniki. Planina, polna starih lesenih pastirskih koč, nas je očarala. Nato smo se povzpeli do planine Lipance, kjer so nas z glasnim mukanjem prve pozdravile krave. V Blejski koči smo se namestili in potem tudi prenočili. To je prijazna planinska koča s še bolj prijaznimi oskrbniki. Obisk koče je za nas zmeraj doživetje. Kako nam je teknila tista jota s klobaso in borovničev štrudelj! V hribih ima vse še boljši okus…
Naslednje jutro smo se odpravili na Debelo peč, kar je bil glavni cilj našega pohoda. Pot na ta dvatisočak je bila kar zahtevna, za nekatere tudi prezahtevna in je niso zmogli v celoti. Med hojo smo občudovali pisano gorsko floro in ogledovali okoliške vrhove v osrčju Julijcev. Na vrhu Debele peči smo se zaustavili, vtisnili žige v naše planinske dnevnike, pomalicali, pokramljali z drugimi planinci… In seveda uživali v čudovitih razgledih. Triglav je bil pred nami kot na dlani! Ves trud je bil zares bogato poplačan. Kar žal nam je bilo, ko je bilo treba sestopiti z vrha. Še enkrat smo se ustavili pri Blejski koči, nato pa se odpravili do kombija in potem v dolino. V piceriji v Gorjah smo prijetno utrujeni zaključili našo avanturo.
Beseda prijaznost ima v hribih povsem drugačen pomen. Ljudje, ki jih srečujemo, prijazno pozdravljajo, nas ogovorijo, vsak je pripravljen priskočiti na pomoč… Srečevali smo ogromno tujcev, ki zadnja leta množično obiskujejo slovenske gore, in tudi z njimi v polomljeni angleščini izmenjali par besed, pri tem pa si pomagali še z rokami. Malenkosti, ki pa drug drugega zelo obogatijo.
Gore so čudovite. Če pa jih imaš možnost doživljati v tako prijetni družbi, kot je bila naša, je njihov čar še toliko večji. Že vnaprej se veselimo novih podvigov!
